Ko svod zagrneš, listopad, zamišljen,
pogrneš z listnato preprogo pot,
utišaš vrisk harmonike iz hiš,
postaneš romar v božjih njiv samoto.

S teboj bom šel, držal med prsti molek,
ki z njim se čutim blizu večnosti:
do nje ni daleč, še za colo ne,
a najbolj blizu je srca molitvi.

O, ni me sram o teh stvareh ti peti:
veš, krasen je usločen v večnost most!
Pod njim šumi, se peni reka – svet,
in nanj se bori sklanjajo v modrosti.

In ko se, listopad, boš vračal z mrakom,
bom šel s teboj, saj tostran sva mostu.
Morda se nam z meglo pridruži zrak –
a veš, po čem diši? Po belem grudnu.


Vladimir Kos