»Violeta!« so zaslišali za hrbtom in se obrnili. Vsi. Obe sestrici, oče in mama.

Na poti na goro je nastal zastoj, ko je presenečeno Mici neznano dekle objelo in začelo razlagati svoji mami:

»To je Violeta, saj veš, pianistka, ki sem jo srečala na mavričnih počitnicah.«

»Dober dan, Violeta! Me veseli, Ana mi je pripovedovala o tebi, kako na morju pogrešaš klavir.«

Mici je postala v obraz rdeča kot pesa in bi se najraje skrila, njena mama pa je stopila naprej in ponudila roko Anini mami: »Dober dan. Tudi mi smo veliko slišali o Ani. Dekleti sta postali na morju pravi prijateljici. To je Micin oče in to sestri Ana in Neža ...«

Ana je začudeno vzkliknila: »Mici? Violeta, zakaj ti mama pravi Mici? In sestri? Imaš sestri? Rekla si vendar, da imaš starejšega brata!«

Mici je kar stala tam in barva pese je bila močna kot še nikoli.

Oče je rekel: »Mici, si si za mavrične počitnice dodala skrivno ime?«

Mici je globoko vzd...