To, da ti umre otrok, je gotovo nekaj najhujšega, ne glede na to, v kateri starosti se to zgodi. O tem si skoraj ne upam govoriti, ker sama tega nikoli nisem doživela. Srečujem pa vedno več ljudi, tudi že zelo starih, ki mi šele potem, ko se nekaj časa pogovarjamo, povedo, kako so, morda že pred mnogimi leti, izgubili otroka. To boleče izkustvo ostane do konca, tudi če ni več tako intenzivno kot v začetku.

Pred nekaj meseci sem srečala gospo, ki sem jo bolj bežno poznala, kot zelo prijazno in veselo gospo. Tokrat pa sva se malo več pogovarjali in mi je pripovedovala o sinovi smrti. Pred petimi leti je njen devetnajstletnik umrl v hudi prometni nesreči. Takrat so ji vsi rekli, naj opusti željo, da bi videla pokojnega sina, ker je preveč prizadet. Naj ga raje ohrani v spominu takšnega, kot je bil. Ona pa je vztrajala, da ga vidi. Čutila je v sebi, da ga mora videti, pa naj bo še tako poškodovan. Ko se zdaj ozira nazaj, pravi, da sploh ni videla njegove hude poškodovanosti, am...