Če je sploh kaj na svetu evidentnega za vse, je minljivost. Dokazuje jo menjava dneva in noči, tednov in mesecev, let in stoletij. Vsakemu človeku jo dokazuje njegovo staranje. V vseh krajih človekovega bivanja, od vasic do velemest, so tudi nepogrešljivi spomeniki človeške minljivosti: pokopališča.

Ali je človek v to svojo minljivost vdan? Preveč dokazov je, da nikakor ni vdan. Vzemimo kult zdravja, obstoj medicine, vso veliko farmacevtsko in kozmetično industrijo.

Prav tako so bili zakleti proti minljivosti politični totalitarizmi 20. stoletja. Obnašali so se, kot da so večni. Tudi slovenski komunisti so se obnašali, kot da je njihov režim večen. Zgodovina je pokazala, koliko je bila ta vera v lastno neminljivost utemeljena.

Če našo misel povemo drugače, po domače, lahko rečemo, da je človek skregan s časom, se pravi s svojim kozmičnim statusom, saj so na primer ljudje na splošno nad vsemi političnimi spremembami razočarani. Slovenci smo bili razočaran...