S pridevnikoma »potrpežljiv in usmiljen« je v Stari zavezi opisana božja narava, ki se oprijemljivo odraža v tolikih dejanjih odrešenjske zgodovine, kjer dobrota prevlada nad kaznovanjem in uničenjem. »Božje usmiljenje ni nekaj zamišljenega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero razodeva svojo ljubezen,« je zapisal papež Frančišek ob razglasitvi leta božjega usmiljenja (Obličje usmiljenja, 6).

Usmiljenje (hebr. hésed, gr. éleos) je bistvo Boga in ne samo njegova lastnost. Zaupanje v absolutno božje usmiljenje, to je v njegovo pravičnost in zvestobo, je nosilni steber svetopisemskega verovanja. Bog je do konca zvest zavezi, ki jo je sklenil s človekom. Tudi ko ljudstvo greši, »Gospod čaka, da se vas usmili« (Iz 30,18) in se ne utrudi klicati: »Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen...