Prva povojna leta so bila za slovensko književnost kruta. Ni šlo samo za sezname prepovedanih avtorjev, ki so bili izločeni iz javnosti, šlo je za uradno uveljavljanje realsocialistične doktrine, za tako imenovano sovjetsko ždanovščino, pa za popolno ideološko in estetsko cenzuro nad umetniškim ustvarjanjem, za popolnoma regulirano družbeno javnost. Tekel je gluhi čas, ko smo živeli za železno zaveso in le po drobcih zaznavali, kaj vse se dogaja v zahodnoevropski in ameriški kulturi, posebej umetnosti. Posameznike, ki so kakorkoli segli čez uradni okvir, je doletel drastičen postopek, praviloma javni linč. Uradni cenzorji so bedeli nad slehernim ustvarjalcem, vrsta postopkov pri založbah je preprečevala, da bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Če se je to vendarle zgodilo, hote ali nehote, je bil avtor izpostavljen javnemu ponižanju in izločanju.

Primerov je bilo kar nekaj, pri čemer gre torej za zadeve, ki so prišle v javnost, vse tisto, kar se je sicer dogajalo v prikritost...