Mnogim se zdi, da je katoliška skupnost v Sloveniji v vseh pogledih izgubila moč (ali potencial), ki ga je imela leta 1990. Takrat je, to se zdi danes, dosegla vrhunec: številčno, moralno in politično. Bila je glavna opozicijska sila, ki je ključno pripomogla k zlomu diktature, osamosvojitvi in zmagi v vojni. Tega bi se kristjani morali veliko bolj zavedati in na to biti ponosni. Če bi volitve (1990, 1992 ali 1996) bile poštene, bi v parlamentu gladko osvojila več kot tretjino glasov. Skupaj z laično desno sredino pa krepko polovico.

Danes je položaj povsem drugačen. Krščanska demokracija je v parlamentu obrobna. Mnoge gospodarske družbe v lasti Cerkve so neslavno propadle in prinesle pohujšanje. Tudi v mednarodnem merilu. K maši hodi bistveno manj ljudi. Veroučni razredi so se v četrt stoletja prepolovili. Številke so neizprosne tudi, ko primerjamo naklade verskega tiska, število novih maš in velikost množic mladih na duhovnih srečanjih. In prav nič ne kaže, da bi se trend...