»… kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov
obuditi Abrahamu otroke.« (Mt 3, 9)

Kristjan v spravi vidi božje delo. Sprava je namreč v krščanskem razumevanju utemeljena na usmiljeni ljubezni Boga do človeka. Skozi zgodovino odrešenja se ponavljajo človeške zmote in klic »nikoli več!« se napaja iz božje dobrote. To čudovito potrjuje srečanje med Jezusom in grešnico. Ljudje nismo na svetu zato, da bi se obsojali. Tisti, ki bi upravičeno lahko obsojal, pa odpušča. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 10–11). V kontekstu širšega odlomka osrednje mesto igrajo kamni, ki drug za drugim padajo na tla iz rok krvnikov. Kar je bilo prej mišljeno kot orožje za ubijanje, izgubi svojo moč pred Tistim, ki je močnejši od smrti.

Pozorni bralec evangelijev bo opazil, da Jezus na še več drugih mestih...