Črke na nagrobniku
Objava:
24. 10. 2015 / 22:00
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
26.10.2015 / 13:17
Črke na nagrobniku
Pesek je sveže pograbljen, sveče prižgane, nizko nad tlemi tlijo mirne barve jesenskih rož. Tako je tudi naokrog.
Pesek je sveže pograbljen, sveče prižgane, nizko nad tlemi tlijo mirne barve jesenskih rož. Tako je tudi naokrog. Prazniki se bližajo, lepo je ob grobovih. Črke, imena, letnice. In podobe, ki vzletajo iz njih: sedi za mizo, smejimo se; živ občutek, da so neka vrata vedno odprta; potem prepir, žal besede, ki sem jih izrekel in še zdaj pečejo; pa spet pride neko vedro poletno dopoldne, v daljavi postava, ki hodi, kot bi se dobrodušno smehljala ... Zdaj so samo še te črke. Zares jih znam prebrati le jaz in še par ljudi. Pa jih res razumemo? »Vse je tako hitro prešlo, kot da nikjer in nikoli ni bilo,« pravi neka stara lepa hrvaška popevka. V zgodnji mladosti sem jo večkrat poslušal: zdela se mi je lepa, lepo zapeta in preprosto resnična. Ampak: ali sem jo razumel? Včasih sem ob njej začutil nedoločno, a ostro bolečino, ki je nisem znal pomiriti, morala je izzveneti sama od sebe. Podobna je bila tej, ki spremlja bežni mimohod podob iz nekih dragih življenj, ki so se stanjšala v črke na n...
