I am not Catholic but ...« – »Nisem katoličan(-ka), ampak ...« Tako so mnogi Američani začenjali svoj komentar ob nedavnem obisku papeža Frančiška v ZDA. In nadaljevali: »... ampak ta papež napolnjuje moje srce z ljubeznijo in sočutjem. Zame je vir navdiha« (H. Norcross); »... ob njem se v meni prebuja želja, da bi postala katoličanka« (C. Kivett); »... ampak vidim, da se zares zanima za človeka in ima veliko srce« (M. Hukriede).

Navdušeni odzivi kažejo, kako zelo močna je v tem preračunljivem in nezaupljivem času žeja po tem, da bi se srečali s človeško dobroto, pristnostjo, iskrenim zanimanjem za drugega, in kakšna pozitivna čustva se prebudijo, kadar nanjo res naletimo – pa četudi (bi rekli nekateri ateisti ali drugače verujoči) pri katoliškem svetovnem voditelju. Želimo si neokrnjene dobrohotnosti, pogleda, ki ne sodi in ne obsoja, skratka dobrote, v kateri je tako lahko prepoznati božji odsev. Kakor ga je sv. Vincencij Pavelski v svojem svetniškem prijatelju, o katerem...