Gotovo ste že doživeli, da ste koga povprašali, kako mu kaj gre, pa vam je odgovoril: »Tako, kot drugi hočejo.« Ljudi, ki tako odgovarjajo, sploh ni malo. Hudo je, če so o tem tudi v sebi prepričani. Če živiš in delaš tako, kot drugi hočejo, si pravzaprav lutka v rokah drugih in ne živiš svojega življenja. Predstavljam si tudi, da takšen človek v sebi ne more biti zadovoljen. Ali pa je že tako otopel, da sploh ni več sposoben razmišljati o sebi in o svojem življenju.

Seveda nihče od nas ni otok zase, ampak je del celine, kot pravi stari angleški pesnik. Vsi smo med seboj povezani in življenje vsakega človeka je na nek način povezano tudi z življenjem drugih. Pa še zdaleč ne tako, da pri tem ne bi imeli svoje volje in se ne bi sami odločali, kako bomo živeli, kakšen bo naš odnos do drugih. To je naše bogastvo, da smo svobodni. Tudi takrat, ko je zelo težko. Tako so bili ljudje, ki so ustvarili koncentracijska taborišča, in ljudje, ki so z dvignjeno glavo vstopali notri in kl...