Foto: Skupnost Cenacolo Varaždin

^»Obljubi mi, da enkrat prideš tudi ti,« me je za slovo pozdravila Barbara tisti večer, ko sem jo pospremila v Skupnost Cenacolo v Medžugorju. Vedela sem, da kot redovnica o tem ne morem odločati sama, a pri sebi sem si mislila: »Če bo le mogoče!«

Pet let kasneje je bilo moje življenje zdrobljeno. Bila sem uršulinka brez nasmeha, brez vere; bežala sem pred ljudmi, za pristne odnose nisem bila sposobna; molitev sem z izgovorom, da nimam časa, potisnila ob stran; zapackala sem se z internetom, gotovost iskala v delu, v žepu pa skrivala diagnozo »depresija«.

Izgubiti vse

Konec avgusta sem končala delo v študentskem domu, izbrisala profil na facebooku in izpraznila škatle z »morda-pride-še-prav«. S. Božena me je za eno leto odpeljala v hišo v Varaždinu. Tam nisem poznala nikogar: dekle...