Kaj bi vzel na samotni otok? S tem vprašanjem sem se večkrat srečala pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah. Seveda je veljal za najboljši in najmodrejši odgovor: Sveto pismo. Priznam, da se mi nekako ni zdelo privlačno. Znala sem shajati brez knjige knjig, čeprav je bil v hiši skoraj na vsaki knjižni polici en primerek. Vse dokler nisem od dobrih slovenskih biblicistov slišala več razlag o posameznih knjigah Svetega pisma in dragocenih pričevanj bratov in sester o živi in dejavni božji besedi v njihovem življenju. Oboje privoščim prav vsakemu verniku. Postopoma sem se naučila božjo besedo vedno bolj sprejemati v svoje življenje, največkrat v molitvi.

Ko se ozrem nazaj, je prav neverjetno, kako je bil Bog zgovoren. V obdobju, ko sem se odločala, ali naj izberem pot s Skupnostjo Emanuel, so me spodbudile evangeljske besede »Odrini na globoko!« Dvomi so odpadli in Bog je odločitev obilno blagoslovil.

Tudi v življenjsko napornejšem obdobju me ni pustil na cedilu....