Ljudje se ob bolezni odzovejo različno in včasih tudi zase ne moremo reči vnaprej, kako bi ravnali, če bi se znašli na mestu tega bolnika. Veliko stvari se dogaja čisto nezavedno, je pa vedno odsev naše temeljne življenjske usmeritve. Ta pride prav do izraza pogosto šele takrat, ko na primer zbolimo.

Pripovedovali so mi o gospe, stari čez osemdeset let, ki je huje zbolela in se potem počasi spet postavljala na noge. To pa sploh ni bilo tako preprosto. Manjkalo ji je prave volje za to, ni in ni hotela na noge, čeprav so videli, da to zmore, in je občasno tudi malo hodila, ko ni bilo nikogar zraven, da bi jo videl. Živela je skupaj z možem, ki je bil z njo zelo potrpežljiv in ji je ustregel, če je le mogel. Včasih pa se je zdelo, da gre s svojimi zahtevami in pričakovanji že predaleč. Otroci so živeli drugod in so prihajali občasno k njima. Po štirikrat v eni noči je zbudila moža, da jo je pospremil na stranišče. Tako se tudi mož ni mogel nikoli pošteno naspati, čeprav bi to...