»Bog, ki je Ljubezen, ni mogel ustvariti življenja drugače kot tako, da je to v bistvu edino, za čemer vsi romamo vse življenje – ljubezen v vseh oblikah, ljubezen do Presežnega, do bližnjega, do sebe. Tudi midva vedno sva. Zdaj, v tako močnih odnosih, kot sta partnerski ter odnos med staršem in otrokom, ljubezen odkrivava na nov način. Popolnoma sprejeti drugega takšnega, kot je, dopustiti in podpreti njegovo bistvo in hotenja, tudi ko je zelo drugačno od mojega. Konkretno, vsak dan, vedno znova. In biti do konca resničen. Ne, ni lahko. Doživljenjski izziv je. A je osrečujoče in izpolnjujoče.« Tako je pred leti zapisala prijateljica, s katero že dolgo nisem govoril. Ne vem, kako danes odgovarja na vseživljenjski izziv. Vem pa, da takšen odgovor zahteva celega človeka. Ni mogoče biti malce tukaj, malce tam, malo bi, malo ne bi, nekaj bi dopustil, nekaj pridržal …

S polovičarstvom krademo sami sebi. »Ključnega pomena je, da ceniš obljube sebi, če hočeš častno živeti.«
<...>