Poklicala me je znanka, stara petinosemdeset let, ki je v zadnjih mesecih v domu za stare. Še vedno je kar dobro pokretna, bistra, samo včasih ji ponagaja srce. Ker je živela sama, je odšla v dom, da bi se v njem počutila bolj varno. Dom je lepo urejen in mu ni kaj očitati. Samo gospa se v njem ne počuti dobro. »Tako rada bi se sprehajala po mestu, tako rada bi šla v trgovine, na kakšen koncert, tako rada bi …« Naštela je še kup stvari, ki bi jih rada. Zelo, zelo razumljivo. Kaj vse bi človek rad. Hudo je samo to, da je gospa nesrečna, ker marsikatere od teh želja ne more uresničiti.

Tudi sama poznam kup takih želja. Ena taka velika želja je, da bi enkrat z ladjo plula okrog sveta. Vem, da ne bo nikoli izpolnjena, ampak že želeti si kaj takega je lepo. Je pa še veliko drugih, manjših želja, ki se tudi ne bodo nikoli uresničile. Zelo rada imam Ljubljano in lahko bi se ure in ure sprehajala po starem delu mesta. Pa tudi tega že dolgo ne morem več. In seveda še marsičesa druge...