»A vas je pa kar deset?!« je bil eden izmed običajnih odzivov na odgovor o številu mojih sorojencev. Družine z več kot tremi otroki so pri nas zelo redke, tiste, ki jih imajo več kot pet, so nekaj posebnega, če pa se v eni družini rodi več kot devet otrok, je ta že pravi unikat . Unikat zato, ker se ti med odraščanjem ob tolikšni kopici bratov in sester pripeti kup pripetljajev, ob katerih se ti ob spominu nanje še leta kasneje nariše nasmeh na obrazu.

Ko si oseba, ki izve za številnost naše družine po prvem šoku malce »opomore«, običajno sledi vprašanje: »Vam pa verjetno ni bilo nikoli dolgčas, a ne?«

»Seveda ne,« se zasmejim in se hitro spomnim dogodivščin, s katerimi smo staršem povzročali sive lase. Moj oče je vsekakor živ dokaz za to, saj med njegovimi gostimi lasmi težko najdeš še kakšnega črnega .

Vedno za »akcijo«

Kot pisana druščina, ki je na svet prišla v časovnem razponu petnajstih let, smo večino prostega časa preživeli skupaj,...