Pogled izza katedra

September se je zelo naglo poslovil od nas. V sebi še nosimo odtise prvih šolskih dni, prve informacije, prve občutke, prve utrinke otrokovih pripovedi o novih sošolcih in učiteljih, še zadnje stresne nakupe … Za preostale dni in preostalo pa se le še sprašujemo, kako je mogoče, da nam je prvi jesenski mesec že spet tako hitro spolzel.

Iste misli spremljajo ne le starše in otroke, temveč tudi učitelje, ki smo si že zapomnili obraze, imena in šolski prostor že zapolnjujemo z zgodbami svojih učencev. Za nami je tudi že prvi roditeljski sestanek, ki je tudi delno dopolnil prvi vtis o naših učencih. S poletno energijo smo se pognali v jesen. Vsi si želimo, da bi bila bogata v naših srečanjih, pogovorih, znanju, prijateljstvih in izkušnjah. Pa vendar, ko premišljujem izza katedra, kateri je najpogostejši stavek, ki bi ga želela deliti s starši otrok, je to zagotovo stavek v naslovu: Kako se počutiš, otrok moj?

Začutimo drug drugega