Predragi Stane, bil si Rafael mojega življenja.

V pismih si mi bil »dragi Stane«, zdaj, ob slovesu od prijatelja z veliko začetnico, bodi predragi. Pregloboko si urezal v moje življenje, da bi bilo v mojem izrazu kaj literarnega.

Prvič sva se srečala jeseni 1945 pri predavanju prof. Sodnikove: jaz, zamejec s svobodnega tržaškega ozemlja, ti, povratnik iz Švice, kamor si bil pobegnil po postanku v Gonarsu in Novari. Znašla sva se v najmanjšem oddelku filozofske fakultete, kjer se nama je leto za mano pridružila tvoja bodoča življenjska družica Erika. Na klasičnem oddelku fakultete sem bil vpisanec na stroko, od novega režima obsojeno na smrt, ti pa si se vračal vanjo po vojni prekinitvi. Po omenjenem predavanju sva se v veži predavalnice zapletla v prvi pogovor. O nečem, kar ni bilo v zvezi s svetom okrog naju, dejansko starim kot vse tiranije: govorila...