»Zobje so se mu videli. Smrtni krč mu je tako zavihal čeljusti. Čista nemoč. Kako to strese! Ko to vidiš, res začutiš, kaj je življenje.« Tako je nekoč, v poznih urah pogovora, ki je od kulturne in družbene vsakdanjosti prešel v neke druge sfere, Meta Kušar naslikala povoženega ježa na pločniku pred svojo hišo. Seveda smo se takrat, pa tudi sicer mnogokrat, pogovarjali tudi o ljudeh, ki smo jih poznali, pa jih ni več in jih zdaj lahko obiščemo samo še tako, da napotimo misli in besede v tiste »druge sfere«. V prijateljskem pogovoru s tem nimamo težav. Toda za javno kulturo našega časa od umetnosti do kritične teorije je značilno, da laže govori o »osebni« smrti ježa kot človeka; v ozračju časa zveni govorjenje o slednji bolj prepričljivo, bolj »izvirno« in »pristno«; dramatik ali romanopisec, denimo, si tako lahko privošči več neposrednosti, v takšni pripovedi dobijo celo »pozitivna« čustva domovinsko pravico: ob tem bodo gledalci in bralci razumeli njegovo pretresenost. Pa bodo tud...