Privatizacija državnih podjetij je prvič razburkala javnost že takoj po osamosvojitvi. Lahko rečemo, da je bila kamen spotike vse odtlej. Že prvič se je predvsem na levem političnem polu, pri iz socializma transformiranih strankah, pojavilo močno nasprotovanje prodaji državnih podjetij, pravzaprav proti prodaji tujemu kapitalu. Tuj kapital je namreč že od samega začetka predstavljal nevarno konkurenco slovenskim lobijem – spregi staro-režimskih in »prebarvanih« politikov ter že v prejšnjem režimu nastavljenih direktorjev državnih podjetij, ki so le-te želeli poceni prevzeti in olastniniti. Temu cilju je bilo zadnjih petindvajset let namenjeno sejanje strahu s »poceni floskulami«: o neodgovornih tujih in egoističnih lastnikih, ki naj bi pokupili slovensko »srebrnino«, nato pa delavce le izkoriščali ali jih celo vrgli na cesto; znana je zgodba o zavarovanju »nacionalnega interesa« pa o klečeplazništvu, tujih gospodarjih in hlapcih ipd. Tako je v Sloveniji večji del državnega premoženj...