Zadnji mesec mineva v duhu begunske krize; če gledamo skozi prizmo slovenskih medijev, se kaj drugega sploh ne dogaja, običajne afere so izpuhtele. Trudijo se, da nam sproti sporočajo, napovedujejo, kje so begunci, proti kateremu mejnemu prehodu bodo morda šli, kako nesramni so Madžari.

Kaj več pa o beguncih v resnici ne zvemo. Ne vemo, denimo, od kod so prišli, kje in kaj so počeli pred odhodom na pot. So bili morda v taboriščih, zaporih, razseljeni, so jih mučili, kje vse so se na poti ustavili, zakaj so se prav zdaj odločili za pot v Evropo? Zakaj skrivajo identiteto, dokumente, zakaj se nočejo registrirati ali vsaj začasno ostati v kateri od držav na poti? Se sploh nameravajo vrniti domov? Vprašanja, ki mi rojijo po glavi, so gotovo legitimna, zastavljajo si jih tudi drugi, saj se pogovorom o beguncih pravzaprav ne moremo izogniti. Mislim, da v Sloveniji ni bilo nikdar (tudi v zgodovini ne) dileme, ali naj pomagamo ali ne pomagamo ljudem v stiski – nasprotno, ve...