Usmiljenka s. Bogdana Kavčič je kot 26-letno dekle pred 44 leti začela misijonsko pot v Burundiju. Zadnjih deset let je povezana s Slovensko karitas v akciji
Za srce Afrike in šesto leto v akciji Z delom do dostojnega življenja.

Kako ste se vživeli v nove življenjske razmere, ko ste prvič prišli v Burundi?

Ko sem šla od doma, je bilo vse bolj preprosto in v Afriki nisem doživela šoka, kot bi ga verjetno danes, ko je v Sloveniji taka ekonomska rast. V skupnosti smo živele same Evropejke. Ob stiku z ljudmi, npr. pri zidanju z opeko iz zemlje, pa sem se učila njihovega jezika. Burundi in Ruanda sta kot dvojčici, na planoti 1600 do 2300 m nadmorske višine, kjer so noči sveže in se da normalno živeti.

Prvotno naj bi šle med Pigmejce, ki so bili izločeni iz družbe. Mislile smo, da bomo delale čudeže in rešile svet, pa se je začelo vojno stanje in nismo mogle iti, kamor naj bi šle. Rekli so nam: »Če se zdaj posvetite samo Pigmejcem, j...