Zrak postaja težji. Kakor da je popisan z vlažnimi črkami samote. Živeti ni več samoumevna sreča; ni več prosojne lahkotnosti, neizčrpnega vzgona v stvareh, občutka, da je vse tu in se ne neha. Jutranje misli tavajo, kakor da so še oslepele od tega, kar je bilo: večeri, ko je samo poletna nežnost postala temnejša; ure prostosti, obmorske ali mestne, ko se je kar naenkrat zdelo vse dobro; obrazi pohodnikov pod Prehodavci, na katerih so še odsevale sveže barve jezerc kot svetel urok ... Vse te slike, ki nočejo oditi, se počasi razkrajajo, ko spet hodiš po ulicah, na katere se nisi hotel vrniti; v negostoljubnih dopoldnevih, po chopinovskih drevoredih, ki se izgubljajo v neprosojni svetlobi, navzven in navznoter. Da, Chopin, kakor da nekdo hodi s tabo, kakor da ti tisti zvoki prinašajo tvojo lastno notranjost ...

Sentimetalnost? Pobeg v preteklost? Napihovanje zasebnosti v resnem času, ko kar naenkrat zasebne zgodbe spet nič več ne štejejo in je umetnost že skoraj taka kot v t...