Že navadni ljudje vedo, da ima lahko palica dva konca, eden konev tepe, drugi boža. Torej ima tak konec tudi palica, ki se ji reče kriza. Razumljivo; v hudi stiski, ki jo le-ta prinaša, je prizadeti človek sposoben razmisleka, v katerem se mu posveti marsikaj odrešilnega, kar se mu v srečnem brezdelju ne bi. Saj že neka starodavna knjiga piše, da je v najhujši težavi tudi rešitev najbliže. Ta spregledana resnica se je nekako izmaknila iz naših misli, a z njo so si marsikje znali pomagati – in izhod iz krize je tam že na vidiku in ga lahko zazna vsak, ki spremlja dogajanje v Evropi.

Če navedemo samo najbolj očiten primer: Grčija. Tam so se v hudi krizi spomnili, da jim Nemčija ni plačala dovolj vojne odškodnine, zato bi ji preostanek milijard morala nakazati zdaj, ko jih država tudi najbolj potrebuje. A iz tega ni bilo nič: evropski kapitalizem, katerega eden glavnih stebrov je Nemčija, je potegnil z njo in Grki so se za milijarde morali obrisati pod nosom. A pušk niso vrgl...