Spoštovani gospod župnik Jože!

Oprosti in dovoli, da Te »tikam«, saj sva sošolca s Teološke fakultete. Gotovo se spomniš najstarejšega sošolca v letniku, Franca Špeliča, zdaj sem stalni diakon.

Rojen sem v dobrniški župniji, zato sem na nek način vezan na tisti del Dolenjske. Vsako leto grem skozi Žužemberk vsaj enkrat ali dvakrat. Vsakič se ustavim in z veliko prizadetostjo opazujem »pusti in prazni« grič, na katerem vpijejo po obnovi ostanki nekdanje cerkve.

Najbrž veš, da sem bil med zad­njo svetovno vojno partizan. Bil sem eden od tistih, ki so naredili strašna razdejanja tudi v svetiščih. Sicer osebne krivde nimam, razen te, da sem bil eden od njih. Groza me obide ob pomisli, kaj naredi človek v svoji bestialnosti. Nekajkrat sem v tej notranji stiski že obiskal razvaline cerkve v Žužemberku. Vsakič sem se pridružil neštetim ljudem, ki sem jih že slišal, da želijo, da se obnovi farno svetišče in nadomesti ta grozen spomenik s krajem in prostorom, kjer...