Foto: Tatjana Splichal

»Joj, počasnela, tebe mormo pa vedno čakati!«, »A spet nisi odnesel smeti, pa že včeraj sem ti rekel!«, »Bajsi, ti pa kar rad ješ, a ne? Saj se vidi.«, »Ti se pa res ne znaš lepo oblečt.« Take ali podobne stavke vsaj občasno sliši vsak. Ni jih prijetno poslušati, kajne? Pa tudi če so besede morda izrečene z dobrim namenom. Vsak težko sliši kritiko. Besede hitro ranijo, rane pa se včasih celijo dolga leta.

A kljub temu se kritiki ne moremo povsem izogniti. Do kritiziranja prihaja v vseh tesnih odnosih. Običajno je kritika dobronamerna: nekdo mi želi sporočiti, da nekaj pri sebi lahko (še) izboljšam (morda nekaj, česar sama ne opazim). Kljub temu pa tudi takšna kritika boli. Zakaj je tako?

Ni vseeno, kako opominjamo

Od prijatelja si vsak želi oz. pričakuje, da je prijazen, uvideven, iskren, potrpežljiv....