Mateja je že v drugem razredu s sošolkami rekla, da bo postala munija, kot rečejo sestram pri njih, ko so pri šmarnicah prvič srečale redovnico, v letih odraščanja pa je sanjala o veliki družini in da bo učiteljica matematike.

Z družino so hodili na Mirenski grad k zakonski skupini Ljuba Marca. Ko je bila v drugem letniku srednje šole, so z otroki pripravili igrico za božič in jo zaigrali sestram usmiljenkam, Ljubo pa je potem sestre prosil za molitev, da bi kdo o teh pastirčkov postal tak pastir, kot je on, ali taka pastirica, kot so sestre. Takrat si je mislila, kar naj kdo postane. Ko je zvečer kot običajno molila iz Svetega pisma, je v srcu zaslišala povabilo: »Ali ne bi bila tudi ti taka pastirica, kot so sestre?« »Te besede sem slišala, kot bi bile namenjene meni, moj odgovor pa je bil: ›Bog ne daj, da je to Božji klic, potem ni ugovora.‹« Kljub temu se j...