Bili so časi, ko so po Evropi novice krožile s prepevanjem poezije. Ob tej romantični podobi srednjega veka pa je potrebno poudariti, da je v 12. stoletju vse javno in zasebno življenje prevevalo religiozno občutje. Zato se je tudi najlepša poezija porajala iz duhovnega izkustva in obrnjeno, duhovna pesem je imela čudovit lirični navdih.

To je bilo mogoče zaslutiti na avgustov­skem koncertu Treh srednjeveških tenorjev (The Three medieval Tenors), ko so v radovljiški cerkvi sv. Petra izvajali zelo malo znane liturgične skladbe pod imenom Conductus, ki so jih Angleži poimenovali kar »pozabljene srednjeveške pesmi«. V resnici gre za liturgična besedila, ki so jih prepevali ob procesijah. Te pesmi tudi liturgično oživljajo danes v Franciji, ko jih solisti znova izvajajo med procesijami po samostanskih križnih hodnikih. Njihova vsebina je dvojna: na eni strani gre za skrivnosti iz Kristusovega življenja, se pravi njegovo rojstvo, predvsem pa trpljenje, smrt in vstajenje, na drug...