S. Damjana Pintarič je v karmeličanski samostan v Sori prišla skoraj naravnost s fakultete – a ne kot študentka, temveč kot magistrica znanosti in asistentka na oddelku za španski jezik Filozofske fakultete. Do 42. leta, ko je prestopila prag klavzure, sta jo na poti med učilnicami in predavalnicami, radijskimi studii in pisarnami državne uprave vedno usmerjala dva smerokaza: španščina in Gospodova bližina.

Ljubljančanka, iz župnije Sv. Jakoba, se je na poljanski gimnaziji želela kot drugi tuj jezik sicer učiti nemščino, splet okoliščin pa jo je pripeljal v španski oddelek in španščina jo je, kot se spominja, osvojila že prvo uro. Do te mere, da po maturi ni dvomila o nadaljnjem študiju. Ker je pred začetkom študija želela okrepiti znanje jezika, se je s prijateljico prijavila na tečaj v Salamanki. »Bilo je leta 1985, takrat ni bilo spleta in elektronske pošt...