Gospod, kako nekaj velikega in lepega
si ustvaril v telesni ljubezni;
v tem izvoru življenja in misteriju stvarjenja
nam izkazuješ svojo nežnost
in potrjuješ svojo zvestobo do nas.
Po njej se nas ti sam dotikaš
in nam daješ slutiti še druge svetove;
ona pomaga na poti odpuščanja
in nam odpira vrata zaupanja;
v njej nas učiš moliti in darovati,
v njej naše telo presega sebe,
v njej naš duh pleše in se raduje,
v njej se naše srce rokuje s teboj.
Po njej se združujeta dve življenji
in ona postaja lepilo njunih duš;
pomaga jima ustvarjati dom in družino,
z njo napolnjujeta svoji življenji
in ona postaja njun jezik ljubezni,
da jo s hvaležnostjo uživata;
v njej postajata eno meso,
pa tudi ena duša in eno srce.

Pa vendar si jo ustvaril tako krhko, Gospod,
da zlahka postane lovišče trofej:
da si jo kupujemo in lastninimo,
da jo krademo in preprodajamo,
jo kakor perilo zamenjuje...