Nikoli nisem kadila, prihajam tudi iz družine, v kateri ni nihče kadil. Delala pa sem z bolniki, ki so imeli pljučnega raka in ta je največkrat povezan s kajenjem. Vendar si nisem nikoli upala komurkoli očitati, da je sam kriv za bolezen. Tega preprosto nisem mogla vedeti. Zbolevali so tudi ljudje, res da redkeje, ki niso nikoli kadili, in mnogi kadilci so tako rekoč zdravi živeli zelo dolgo. Svetovala pa sem bolnikovim otrokom, naj nehajo kaditi, če hočejo kaj storiti zase. Koliko so to upoštevali, je bila seveda njihova odločitev, na katero pa nisem mogla vplivati.

Pred kratkim mi je znanec pripovedoval, kako je obiskal umirajočega soseda v bolnišnici. Nekaj časa ni vedel, ali ga sploh še pozna, pa ga je ob slovesu nagovoril z imenom in se mu zahvalil. Imel je eno samo veliko željo: da bi pokadil še eno cigareto. Znancu, ki mi je to pripovedoval, je bilo zelo žal, da mu ni mogel ustreči. V bolniški sobi res ne more prižigati cigarete. Odpeljati bi ga bilo treba kam ven,...