Ko sem poslušala zgodbo bratov, enojajčnih dvojčkov, sem se zelo zavedla, kako je vsak človek svet zase, tudi ko gre za tako povezana človeka, kot sta enojajčna dvojčka. Oba sta zbolela, eden prej, drugi pet let pozneje. Za isto boleznijo. Eden je imel družino, ki ga je ves čas spremljala, in se je o svoji bolezni pogovarjal z mnogimi. Šel je k zdravniku in se zdravil. Zdaj, po desetih letih, je zdrav.

Drugi je imel sicer velik krog znancev in prijateljev, ni pa imel družine, ljudi, ki bi bili zelo tesno ob njem. O svojih težavah se ni hotel pogovarjati z nikomer. Ko so brat in drugi videli, da nekaj ni v redu z njegovim zdravjem, so mu prigovarjali, naj pove, kaj ga teži in naj vendar gre k zdravniku. Pa jim je vedno znova odgovoril: »O meni se lahko pogovarjamo samo do sem, nič več. Kaj bom naredil, je čisto moja stvar.«

Res, to je bila čisto njegova stvar. Vsak človek ima vso pravico, da o sebi govori toliko, kot hoče, tudi ko gre za njegovo zdravje. Gotovo pa...