Nič ni zapisano na nebu nad Košuto. Nobene sledi ni tam in nobene napovedi. Preteklost in prihodnost sta ista nedotaknjena sinjina. Molitve iz starokrščanskih refugijev na Ajdni so se razblinile kot kondenzacijske sledi letal. In vsaka slava ljudstev, ki ga je osvojila, se je na njem razkrojila kot kompozicije oblakov, teh nemirnih, velikanskih pernatih prikazni (Lermontov). V končnem seštevku so stoletja enako nična kot ure. Drobiž, za katerega nebu ni mar. Usode zmagovalcev so tam enako nevidne kot trpljenje zasužnjenih. Nobena vera ni vpraskala vanj svojih besed ... Koliko oči se je z upanjem zaziralo tja, koliko jih je tam v tesnobi iskalo tolažbe? Koliko krikov umirajočih po dragah in gozdnih zakotjih ga je paralo in utonilo v to sinjkasto brezimnost, enako tu in tam, včeraj in danes in jutri?

»Kaj pa strmiš v zrak in fantaziraš ob navadnem lomljenju svetlobe?« me vpraša nekdo, ki se ga očitno ne morem otresti, čeprav daleč naokoli ni nikogar in me je avgustovs...