Vedno naša
Vedno naša
Ko bi bil kak evangelist ohranil vsaj kratko poročilo o Marijinem slovesu. Njeno v nebo vzetje v telesni postavi pa zdaj velja kot dogma. Cerkev na Njen največji praznik uvršča Lukov evangelij. V njem stopa mlado dekle čez hrib in dol k ostareli sorodnici, pri njej ostane precej časa in ji streže. Ne vemo, kako in s čim, ali pri peki ali pri kuhi ali na polju z rovačo. Sodeč po medsebojnem pozdravu, sta tudi kasneje pogosto strmeli v nebo. Mogoče celo v zamaknjenju? Da se dve ženski ne bi z očmi sporazumeli o svojem najbolj globokem doživetju!
Dve nosečnici. Ena že v letih nerodovitnosti, mladenka vsa prežarjena s stvariteljsko svetlobo Duha.
»Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Zdrava samozavest, bi rekli danes.
Kaj je bilo do zdaj na Zemlji že deklet, ki so rodile prvorojenca! Edino ona pa Odrešenika.
Vnebovzetje. Po fizikalnih zakonih si ga ne predstavlja več niti otrok z najbolj bujno fantazijo. O...