V knjigi z naslovom Mesto brez spomina in podnaslovom Javni spomeniki v Ljubljani (založba Modrijan) je dr. Božidar Jezernik prikazal problematiko odstranjevanja spomenikov v slovenski prestolnici do začetka druge svetovne vojne. Ljubljanske in slovenske oblasti so postavljale spomenike, vendar so nekatere Italijani v začetku vojne podrli, nekatere pa so po vojni podrli novi oblastniki komunisti, ki so si »morali« izprazniti prostor, da so vanj postavljali svoje spomenike, saj se je zanje čas začel šteti z njimi, predvsem z letoma 1941 in 1945. Kakšnega od teh, socialističnih, so podrli celo sami (Titov in Stalinov spomenik blizu operne hiše, ki je »izginil« po sporu s Stalinom leta 1948. Nekaj jih je bilo umaknjenih tudi po demokratizaciji Slovenije leta 1990, čeprav so nekateri najbolj zgovorni ostali: spomenik revolucije, Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, »narodnim herojem« ob parlamentu in vosovcem (Ilegalec) ob stavbi notranjega ministrstva. To je več kot z...