Dan pred godom sv. Marjete Antiohijske, v nedeljo, 19. julija, smo na podružnici Potov Vrh učakali zgodovinsko blagoslovitev obnovljenega zvonika in ostrešja cerkve.

Cerkev je lahko stavba. Stavba s slavno arhitekturo, večstoletno zgodovino, mogočno gradnjo in bogatim zlatim okrasjem. Ampak nobena še tako mogočna cerkev ne glede na to, kje po svetu sem se potikala, ni takšna, kot je ta, ki stoji na Potovem Vrhu. To je moja domača cerkev. Tu so se poročili moji starši, tu je sestrica prejela sveti krst, tu sem od malih nog hodila k šmarnicam, tu počiva moj dedek in veliko mojih prednikov … Nobena še tako velika cerkev ni tako pomembna za mojo vero, kot je ta. Vsak izmed zbranih na Marjetinem žegnanju bi lahko povedal svojo zgodbo. Hvaležni smo prednikom, da so ohranili ta biser sredi vasi, vsem sokrajanom, darovalcem, župniku p. Krizostomu Komarju in sobratom frančiškanom, prelatu Božidarju Metelku, ki je vodil slovesnost, pridnim...