Ob mnogih praznovanjih ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne so politiki in levičarski mediji veliko govorili o spravi in odpuščanju ter gledanju v preteklost ali prihodnost.

S spravo imamo v Sloveniji precej problemov. Ljudje si jo različno predstavljajo. Večina ljudi si jo predstavlja tako, da o nekaterih temah (»NOB«, komunistična revolucija, zločini komunizma) ne smemo več pisati in govoriti. To bi pomenilo vrnitev iz demokracije nazaj v komunistično enoumje oz. diktaturo.

Problem »slovenske sprave« je, da si jo varuhi pridobitev revolucije (mitov o NOB in partizanstvu) predstavljajo kot enkratno dejanje: spravimo se, potem pa pustimo preteklost pri miru in »glejmo v prihodnost«. Pri teh gre za temeljno nezavedanje, da živimo v demokraciji. Za demokracijo smo si nekateri močno in s težavami prizadevali, saj smo živeli v diktaturi (totalitarizmu, enoumju). V demokraciji mora biti vsakemu omogočeno, da izraža svoja mnenja; seveda, če z njimi ni žaljiv ali...