Zadržan, sprenevedav in komajda prikrito omalovažujoč odnos slovenskega parlamenta do evropske resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 ni nič presenetljivega, kaj šele šokantnega. Je bolj ali manj pričakovan odziv na izjavo evropske politike, ki »poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave« in »ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje« (N. 3); ki spodbuja priznanje in raziskovanje skupne totalitarne zapuščine nacionalnega socializma, fašizma in komunizma kot osnove enotne demokratične evropske zavesti (K.). V resnici bi moralo biti presenetljivo, če že ne alarmantno prav to, da nas tak odnos do neposredne zgodovinske in družbene realnosti ne vznemirja; da se nam zdi pričakovan, normalen, tako rekoč samoumeven. Deklarativna in celo formalna pripadnost evropski politiki, ki je z resolucijo pozvala k »okrepitvi evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagreši...