Pred skoro četrt stoletja sem ob ustanavljanju Svetovnega slovenskega kongresa omenil izjemno Cankarjevo prispodobo jokajočega Slovenca na eksistenčnem križpotju in o njegovem Bogu, ki se tudi joka. Gre za najbolj globoko in še vedno veljavno primero o našem eksistenčnem položaju, o našem bitju in žitju, o tem, kar smo in bomo verjetno še dolgo ostali. Da, bojim se veljavnosti te prispodobe v trajanju. Ker je morda vsi ne poznate, naj vas spomnim, da gre za opis jokajočega Slovenca na Cesarski cesti. Mimo pride njegov Bog Kristus in ga vpraša, zakaj joče. Slovenec pa ob obljubi Božje pomoči pove, kako zanj prav zaradi tega, ker je Slovenec, ni pomoči ne na tem in ne na onem svetu. In nad to novico se tudi Kristus zjoka.

Preslišani glas ljudi kulture

Pred 25 leti sem globoko verjel, da bo Slovencem s pridobitvijo lastne države, ob katere zibelki sem stal, uspelo potolažiti tega jokajočega Boga. Upal sem, da bomo uspeli, da se bomo spravili, da se bo politika...