Skoraj ga ni velikaša tega sveta, ki bi ob obisku Rima ne čutil potrebe, da bi obiskal papeža. Voditelj katoliške Cerkve je postal nekakšna uglednostna referenca, mimo katere ne moreš, če si kralj ali pa predsednik še tako miniaturne države.

To nedvomno kaže na ugled, ki ga tudi v današnjem nereligioznem svetu uživa rimski papež. ln to verjetno še najbolj po zaslugi velikega sv. Janeza Pavla II., brez katerega komunizem ne bi bil šel tako hitro in mirno, kakor je šel. Janez Pavel II. je pripeljal do viška ugled, ki je bil ena od značilnosti evropske zgodovine, od Atile do Napoleona: v bistvu tudi po koncu papeške države l. 1870, ko Vatikan ni bil več politična stvarnost v zemljepisu Evrope, ampak samo duhovna sila. Kako je gledala nanjo politika, dokazuje Stalinovo vprašanje: »Koliko divizij ima papež?«

Isti omalovaževalni odnos do papeža je v juniju pokazal bivši visoki sovjetski funkcionar NKVD-ja in današnji predsednik Rusije Vladimir Putin, ko si...