Pred leti so me v razpravi na srečanju »Draga« vprašali, kaj menim o ponavljajočih se trditvah o ogroženosti slovenščine in dvomu o njenem dolgoročnem preživetju. Tu lahko samo povzamem poanto svojega takratnega odgovora: Slovenščini po državni osamosvojitvi Republike Slovenije kljub posamičnim »incidentom« vsaj srednjeročno sicer dobro kaže, ampak na tem svetu ni nič večnega; številni jeziki velikih in majhnih držav so že izumrli, za slovenščino pa je celo pater Stanislav Škrabec, eden največjih slovenistov, pred dobrim stoletjem menil, da sodnega dne morda ne bo dočakala med živimi. Vendar iz priznanja te možnosti ne izhaja napotek, naj se kar nehamo »obremenjevati« z neperspektivnim prizadevanjem za nadaljnjo rabo in razvoj slovenščine; v naravi vsega obstoječega je kljub neizogibnemu propadanju želja po obstanku, dokler lahko »vsaj še z mezincem miga«, če gre za preživetje jezika kot kulturne vrednote, pa je tako prizadevanje ne le pravica, temveč celo moralna (in politična) dol...