Za Slovenijo pogosto slišimo, da je majhna država. Morda je res majhna po površini, pa vendar ni potrebno, da bi bila majhna tudi v svojem delovanju in dosegu. Da bi delovala kot skupek plemenskih skupnosti, kjer vsi vedo, kam kdo sodi, “čigav je”, in posledično, kakšna vloga mu pripada. Če je iz plemena lokostrelcev, bo lokostrelec, če je iz vladajočega plemena, bo vladar, če je sin izobčenca, bo pa izobčenec. Opis, ki sodi nekam v pragozd, mar ne? A kaj, ko lahko takšno miselnost prevzamejo tudi tako imenovane razvite družbe, kamor naj bi sodila srednjeevropska država na južni strani Alp. Pa tu ni govora le o pregovorni razdeljenosti Slovencev, marveč o nečem, na kar imamo več vpliva.

Kaj hrani plemensko miselnost, ki zagotavlja ugoden položaj, morda dobro plačo ali službo v času, ko ta ni samoumevna? Lojalnost. Ko se v družbenih podsistemih spodbuja lojalnost, ko je pripadnost nagrajena, ko ni važno, “če je pismen, važno, da je naš”, se plemenska miselnost hrani sama iz...