Večkrat srečam staro gospo, ki mi vedno toži, kako hudo je, ko si star in marsičesa ne zmoreš več. Včasih je bila zelo dejavna, imela je družino, dober poklic, ukvarjala se je z mnogimi stvarmi, veliko je tudi potovala po svetu. Živela je srečno in zadovoljno. Potem pa so prihajala leta, vedno manj je zmogla in zdaj se počuti v marsičem omejeno. Nič čudnega v njeni visoki starosti. Za svoja leta še vedno veliko zmore. Huje pa je to, da s svojim sedanjim življenjem nikakor ne more biti zadovoljna. Le kje je vse tisto, kar jo je nekdaj tako razveseljevalo?

Premišljujem o tej stari gospe in o mnogih njej podobnih. Tudi o sebi. Sprašujem se, ali bom tudi jaz v njeni starosti tako nezadovoljna. Zavedam se, da je to povsem odvisno od mene same.

Pred kratkim sem poslušala zelo dobro predavanje o dragocenosti naših izkušenj. Kot da je bilo napisano na mojo kožo. Potem, ko si že star in so vsi izdelki pospravljeni in ostane na zunaj samo še strnišče, se naše pravo boga...