Med bojem za obstanek in sodelovanjem

Morda bi koga zanimalo, kaj vse mi je prišlo na misel, ko sem brala prispevek Jožeta Kurinčiča v prilogi Slovenski čas št. 55, nov. 2014, str. 6 in 7.

Tudi v meni se je pojavilo nelagodje, ker je on tako rekoč v isti sapi navede profesorja Dušana Pirjevca in zgodovinarja Toneta Ferenca. O zadnjem ne vem dosti, po verzih pa sklepam, da je imel plemenito srce in je vreden spoštovanja. O prvem pa je vsem dostopen opis njegovih dejavnosti v poletju 1942. Če bi bil še živ 13 let pozneje, ali bi tudi on jecljal, ja, saj so jih menda res pobili okrog dva tisoč »ali pa on se nič ne spomni, nič ne ve …«, nikoli ne bomo vedeli. Vemo pa, da se je podeželsko prebivalstvo koncem tistega poletja začelo zoperstavljati njemu in tovarišiji, pa ne iz ideologije ali sovraštva, ampak iz gole groze, premišljujoč, ali naj res kar čakajo, da jih oni še naprej žive režejo in pobijajo s krampi.

Proti koncu str. 6 vaš dopisnik posrečeno i...