Te dni časniki pišejo o nezaslišanih dogodkih v Parizu in predvsem o svobodi govora, demokraciji in terorizmu.

»Demokracija mora biti sposobna norčevati se iz vsega, tudi iz vere, saj je v nasprotnem primeru ogrožena naša svoboda. Da takšna vrsta humorja ne ustreza vsem, je razumljivo, a živimo v pravnih državah, kjer pravila igre naših družb utemeljujejo zakoni, ne pa čustva, občutki ali prepričanja.«

Toda svoboda gotovo ni namenjena poniglavosti in barbarstvu in je gotovo omejena, kadar se dotika drugih z besedo ali dejanjem. Dokler si človek nekaj samo misli, je gotovo neomejeno svoboden, beseda pa že lahko rani in tu se svoboda tistega, ki govori, sreča s svobodo tistega, ki ga bo zadela. Ne morem pristati na tako demokracijo, kjer se eden lahko brez omejitve norčuje iz drugega ne glede na to, koliko to drugega boli – in temu potem reče svoboda. Prenašati pobalinstvo in nizkotno pljuvanje po sebi tiho in dostojanstveno je sicer lahko tudi merilo kulture,...