Pretekli teden so nekateri mediji poročali o dejanju evtanazije v eni izmed ljubljanskih klinik ter ob tem odkrito zahtevali razpravo o »pravici do smrti« hudo bolnih v Sloveniji. V nacionalnih in komercialnih medijih so ob tem zvesto navajali podatke iz držav, v katerih imajo uzakonjeno evtanazijo, in skoraj zavidali tamkajšnjim bolnikom, ki naj bi že imeli pravico do usmrtitve v zdravstvenih ustanovah. Ob tem so prezrli številne razloge, zakaj je usmrtitev na zahtevo zgolj besedna igra, ki temelji na domnevnem sočutju in medijski manipulaciji prebivalstva.

Zagovorniki usmrtitve bolnikov se namreč v svojih zahtevah po razpravah vedno sklicujejo na dva všečna argumenta: da je evtanazija zasebno dejanje in da naj bi imel vsak bolnik pravico do dostojanstvene smrti na zahtevo. Podrobnejši pogled v ta dva argumenta razkriva, da ne zdržita razumskega kriterija. Evtanazija in pomoč pri samomoru ni nikoli zasebno dejanje bolnika, saj ti dve dejanji vedno vključujeta druge ljudi...