Ogenj močan
iz nežne duše pobožne žene
in moške sile neukročene
v mene je vžgan.
Z jutrom mi tisoč misli v dušo plane
in z njimi tisoč načrtov zori,
že iskra dela se v žilah budi,
v plamen zajema vse moje župljane.
Ko pa večerni zvon zazvoni
in tihi mir nad hram razprostre peroti,
si iščem pokoja pri Bogu v samoti,
pesem in prošnja pred njim zazveni.
Ko smrt mi nekoč zatisne trudne oči,
se morda v kakšnem srcu ljubezen zgane,
solzo hvaležno na grob mi kane,
Bogu dušo mojo priporoči.
Dobro seme pa, s trudom nekoč sejano,
se bo množilo iz roda v rod,
vedno na novo prinašalo plod,
v novo uteho bo tam, pri Bogu, mi dano.


Avtor: Pavel Berden