Verjetno vsakdo izmed nas razmišlja o svojem življenju, o odnosih, verniki pa pogosto v ta razmišljanja prikličemo Boga. Sprašujemo se o njegovem obstoju ali pa sploh ne dvomimo, ga povezujemo s svojim življenjem ali pa ga iz njega izločamo. Nekateri začutijo neustavljiv vzgib, da svoja občutja in razmišljanja zapišejo. Eden takih, iz katerega kar vrejo verzi in razmišljanja, je Miran Rustja – pesnik, pisatelj, skladatelj, glasbeni pedagog, zborovodja in cerkveni organist, doma z Brij na Vipavskem. Prenekatera njegova dela so objavljena v knjižni obliki, njegove skladbe izvajajo številni pevski zbori.

Letošnjo pomlad je izšla poleg pesniške zbirke Žejne violine še zbirka esejev in pesmi Enoglasni očetov molk. Knjiga nosi naslov po pesnitvi, s katero je postavil neuničljivi spomenik svojemu pred kratkim preminulemu očetu. Vendar to ni preprost popis očetovega življenja, temveč bolj razmišljanje o očetih in sinovih, o njihovem učenj...