Sin mi je zadnjič, ko je poskušal naš letošnji čebelji pridelek, dejal, da bi domači med, nabran v panjih pred našo hišo, prepoznal po okusu med stotimi drugimi tudi z zavezanimi očmi. Ni čebelar, je pa že kot majhen otrok pomagal pri točenju, kar pomeni, da je okus domačega medu shranil v svojem spominu že vsaj pred 30 leti.

Ko sem bil še v službi v našem največjem čebelarskem podjetju, sem bil tam med drugim tudi član komisije za določanje sortnosti medu. Komisija, ki je med preizkušala v najmanj tričlanski zasedbi, je bila pogosto enotna: ni rečeno, da je sortno čist med tudi najokusnejši ali celo najboljši. Med smo prevzemali organoleptično, kar pomeni, da so kriterije naših odločitev pogojevali predvsem okus, barva in vonj medu. Kadar pri kvalitetnem prevzemu medu naši čuti niso bili dovolj, je v laboratoriju svoje opravila še pelodna analiza, ki je potrdi...